Maske in demoni - kompleks ničvrednosti

  • Kristjan
  • Pisarije

Maske in demoni – kompleks ničvrednosti

Nad letom 2022 je tudi uradno padel zastor.. ampak samo zato, ker se je dvojka spremenila v trojko, še ne pomeni, da je kaj dosti drugače. Sicer sem v zadnjih nekaj blogih že pisal o tem, pa še o marsičem, ampak moram priznati, da grem skozi eno precej naporno obdobje. Sprva sem mislil, da je to pač december, ki je zame že od nekdaj precej težak.. ker me pač opominja na marsikaj neprijetnega.. npr. na to, česar nimam.. na to, kar sem imel in izgubil.. na to, da nisem uresničil začrtanega.. in tako se vrtim v začaranem krogu že zelo dolgo.. morda celo že celo življenje, sigurno pa kakšnih 20 let.

In zelo rad bi, z največjim veseljem, kazal s prsti in krivil vse drugo in vse druge za vse, kar se je in se še vedno dogaja, in čeprav na določene stvari, dogodke, sploh pa osebe, nimam oz. nisem imel nobenega vpliva, pa vseeno ne morem mimo tega, da je precej, če že ne vse, vsaj v tem trenutku, odvisno zgolj in samo od mene. Ja, karte, ki sem jih dobil v preteklosti, so bile usrane.. to je dejstvo.. ampak ne morem mimo tega, da bi v trenutni situaciji lahko naredil bistveno več.. ampak se stalno ukvarjam sam s sabo.. vsakič, ko naredim korak naprej, me nekaj potegne nazaj in potem se ukvarjam s tem.. analiziram, se sprašujem, skušam najti odgovor.. skušam priti do rešitve, do odgovora na vprašanje, kaj lahko naredim oz. kaj bi se moralo zgoditi, da bi lažje prebrodil te krize.

Ko najdem kakšen odgovor, in občasno ga celo najdem, pa zopet dvomi.. bi res to kaj spremenilo? Kaj pa če to ne bi pomagalo? Kaj pa če so to samo nerealistične želje? In na koncu sem še bolj zmeden, kot pa prej. Zadnja dva meseca sta bila pestra.. ne vem kako drugače bi ju opisal.. po eni strani priložnost, ki se ne ponudi vsak dan – trimesečno usposabljanje na delovnem mestu na Ljudski univerzi v Radovljici in Medgeneracijskem centru na Bledu.. vodenje lastnih tečajev, pa še cel kup drugih zanimivosti.. po drugi strani pa psihološko eno najtežjih obdobij po zelo dolgem času.. pa sproženo z ničemer res konkretnim. Povsem normalno je, da pride kakšen težji dan ali dva.. to se dogaja verjetno vsem.. že sem omenil, da so decembri zame precej težki, pa sem se tolažil s tem.. saj še malu, pa bo mimo.. ampak ne gre to tako.. kot prvo, to stanje zdaj traja že malce dlje, se je začelo že prej.. kot drugo pa, kot sem že omenil, že precej časa nisem čutil takšne teže.. takšnega brezupa, celo obupa na momente. Žal mi ta občutek ni tuj, je bilo že nekaj obdobij, ko sem dlje časa vsak dan živel s tem.. in če si nečesa nikoli več ne želim, je da bi se to ponovilo.. ampak se bojim, da se ravno to dogaja.

Želim še naprej ostati optimist.. želim verjeti, da bo prej ali slej tega konec.. vse tiste klišejske mi gredo po glavi.. po dežju vedno posije sonce.. najtemnejše je pred zoro.. bla bla bla.. in če bi v življenju imel upanja.. če ne bi verjel.. če ne bi bil optimist, verjetno jaz ne bi pisal tega bloga oz. ga vi ne bi brali.. ne vem kje bi bil in v kakšnem stanju.. sploh ne pretiravam, če rečem, da obstaja možnost, da bi bil že dva metra pod zemljo, ker nekajkrat sem se že spogledoval z mislijo na to, da naredim konec.. in najbolj strašljivo je to, da me je od uresničevanja ločil zgolj in samo pogum.. povedano po domače, nisem imel jajc, da bi se pospravil, ker sem se bal, da mi bodisi ne bi uspelo, bodisi bi preveč bolelo. Pa večkrat sem že razmišljal v tej smeri, da če bi res želel storiti samomor, da ne bi razmišljal o vsem tem, ampak bi ga enostavno storil. Ne vem, mogoče.. ampak vem pa nekaj.. če bi mi takrat kdo ponudil možnost, da brez bolečine in hitro odidem, sem 99,99% prepričan, da bi to storil. Ampak na žalost ali pa na srečo – stvar perspektive – ne bom nikoli vedel.. ker te ponudbe nisem dobil, kriza pa je potem minila, vsaj tista najhujša.. dokler ni prišla naslednja.

Kaj to pomeni? Zakaj to pišem? Pišem zato, ker ne vem kaj drugega lahko naredim.. ker je to od nekdaj že moja terapija.. to sem že večkrat omenil v svojih blogih. Problem je samo v tem, da tokrat ne gre samo za neko odpiranje ventila, kot je to po navadi.. tokrat me je prvič po zelo dolgem času dejansko strah kam vse tole pelje. Ker eno je imeti slab dan, drugo je pa tole, kar se dogaja in kar čutim zdaj že nekaj mesecev. Jaz se sicer še vedno tolažim, da gre samo za slab december in da bo zdaj zdaj prišel dan, ko bo postalo lažje in bom spet lahko zadihal.. ampak se bojim, da se v ozadju dogaja več. Če je kdo slučajno prebral moj super dolg blog, ki sem ga napisal nedolgo nazaj – Kristjanova izpoved - najbolj brutalno iskren blog do zdaj - tam je napisano in opisano vse.. ničesar nisem izpustil.. in iz vsega tega napisanega in opisanega izvira vse, kar je črnega v meni.. vse travme, vsi črni trenutki, vse depresije, vsi strahovi.. vse za nazaj, za zdaj in za naprej. Vsi ljudje, ki so pustili pečat.. takšen ali drugačen. Preden sem javno objavil tisti blog, ni ravno veliko ljudi poznalo moje zgodbe, morda samo delčke, redki pa so poznali vse detajle, morda celo nihče.

Rad bi verjel, da bo zopet prevladal optimizem.. da bo ostalo upanje in da bo tole samo še eden tistih blogov, za katerega bom lahko rekel, da sem moral nekaj spravit iz sebe in je na koncu pomagalo. Istočasno pa mi um beži tudi v neko drugo smer.. da je razlog, da zadnje čase več pišem, in da pišem o precej osebnih stvareh, o osebnih stiskah.. da je vse to klic na pomoč.. klic na pomoč, ker se počutim vedno bolj izgubljen, z vedno manj upanja in optimizma, da se bo kaj obrnilo na boljše.. ker včasih sem imel nekaj, česar pa zdaj več nimam.. čas.. saj čas je vedno bil omejen, nihče ne živi večno, ampak zdaj moram razmišljati še o tem, da časa zmanjkuje.. ne meni.. še enkrat, za boljše razumevanje si preberite blog »Kristjanova izpoved - najbolj brutalno iskren blog do zdaj«, ne da se mi vsega ponavljati.. poanta je, da zmanjkuje časa in če do takrat sebe ne spravim kolikor toliko v red, se bom znašel v še večji količini dreka, kot pa zdaj. Koliko časa imam? Nimam pojma.. leto, dve, tri? Nihče ne ve.

In kaj zdaj? Nič.. jaz sem napisal še en blog.. morda ga je kdo celo prebral, morda ne.. ne vem.. ampak psi lajajo, karavana gre naprej. Je bil to samo še en blog? Je bil to klic na pomoč? Se bo kdo odzval? In tudi če se, kaj sploh kdo lahko naredi? Verjetno nič. Moj um pa bo še naprej mlel.. analiziral.. iskal rešitev, verjetno tam, kjer rešitve ni, ampak se skriva samo še globlja luknja in še več nepotrebnega balasta za analiziranje in premlevanje.

Jaz pa bom še naprej nosil masko in se pretvarjal, da je vse v redu, čeprav ni.. že dolgo ni vse v redu. V bistvu se sploh ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje vse v redu.. ampak najlažje je nadeti masko in se pretvarjati, da je vse oh in sploh super. Saj je samo slab dan.. ali pa slab mesec.. kaj pa slabo življenje, ali to tudi obstaja?

Če bi me zdaj kdo vprašal, kdaj v življenju sem bil najbolj srečen, dejansko nimam odgovora.. moj odgovor bi bil vprašanje – kaj pa to pomeni sreča? Kako pa izgleda oz. kakšen je občutek, ko si srečen? Jaz vem kdaj sem mislil, da sem bil srečen, ampak ne vem, če sem dejansko bil srečen takrat. Jaz vem kaj mislim, da bi mi prineslo srečo, ampak to je morda samo moj um, ki se igra igrice z mano.. samo ob dveh mislih mi zares zaigra srce, zato verjamem, da nekaj je na tem in da bi to predstavljalo vsaj neko dozo sreče.. prva je ta, da bi materializiral vse svoje ideje in na nek način iz svojih hobijev ustvaril službo.. druga je pa ta, da ne bi bil več samski.. to sta edina dva scenarija ob katerih mi zaigra srce, če si ju vizualiziram.. vse ostalo je zgolj nepotreben balast.

Ampak tu pa se pojavi vprašanje za milijon dolarjev.. kako ta dva scenarija uresničiti? Sploh prvi ne bi smel biti ravno kvantna fizika.. pač počneš, kar te veseli.. uresničiš vse ideje, ki jih ne manjka.. narediš pač vse, kar lahko, da prideš do želene točke.. enostavno, kajne? Ja.. v teoriji.. ampak tu se potem vklopijo vse blokade, vse travme iz preteklosti.. kako uresničiti vse te ideje, ko pa že v štartu dvomiš sam vase.. imaš samozavest na psu.. ne verjameš vase in se imaš za nesposobnega.. pa ni važno kolikokrat ti nekdo reče obratno.. kolikokrat te nekdo pohvali, se ti zahvali, ker si mu/ji pomagal.. dobiš dokaz, da nekaj znaš.. da veljaš.. da zmoreš.. ampak to nič ne pomaga.. v danem trenutku je občutek fantastičen, ampak potem se ti pa prej ali slej oglasijo duhovi preteklosti, ki te znova prepričajo, da si ničvreden in da si ne zaslužiš nič dobrega in to je vgravirano v tvoj um.. v tvojo dušo.. kako se potem boriti proti temu? Ko te vsakič znova premagajo strahovi.. strahovi, ki so znotraj votli, na zunaj jih pa sploh ni.. kako? Jaz iščem odgovor na to vprašanje že mnoga leta, ampak se zdi, da plavam proti toku.. da se zaletavam z glavo v zid. Ampak kaj pa mi drugega še ostane, razen upanja? Kjer je volja, je tudi pot.. vsaj tako pravijo.. volja zaenkrat še je, upam samo, da kmalu najdem tudi pot.. ker zaenkrat samo štejem kolikokrat sem skrenil s poti v slepo ulico in se potem vračal nazaj na začetno točko, ker so me strahovi in travme vsakič speljali na stranske poti in v slepe ulice, kjer se mi je še dodatno utrdilo prepričanje, da sem ničvreden, nesposoben in da si ne zaslužim nič boljšega. In borba z mlini se nadaljuje.

Sem se pa zadnje čase začel spraševati malce drugačno vprašanje.. v upanju, da morda pa obrnem momentum na svojo stran.. morda pa uspem pretentati to svojo trmasto podzavest.. kaj pa bi se moralo zgoditi, da bi se ta megla vsaj malce dvignila? Ker ok, prej sem omenil dva scenarija, ki sta moji ultimativni želji, ampak realnost je pač takšna, da se to ne bo zgodilo kar tako, kar čez noč in brez truda.. in sprejemam to.. nikoli nisem pričakoval, da mi bo karkoli padlo iz neba.. pripravljen sem vložiti čas in trud, in če bi se moja podzavest vsaj malce utišala, bi marsikaj postalo lažje. Želel bi si nekakšen znak, da vsaj gledam v pravi smeri.. da ne zabijam časa za brezveze.. že tako se borim sam s sabo, s svojimi demoni in gre posledično ogromno časa v nič.. časa, ki ga nimam več.. rad bi nekakšen znak, da sem vsaj na pravi poti.. da nekaj počnem prav. Nisem veren, ne verjamem v Boga, da bi njemu molil, ampak hkrati pa ne verjamem v naključja.. je morda preveč, če bi rad dobil nekakšen znak?

Ko govorimo pa o moji drugi veliki želji, ki je pravzaprav moja največja želja – da ne bi bil več samski – je pa popoln misterij kako naj bi se to zgodilo. Približno 15 let nazaj sem itak sam sebe že prepričal, da me nobena noče in da bom umrl kot samski devičnik.. pa je prišla.. pa potem tudi odšla.. in od takrat jo spet čakam.. ne nje specifično, da ne bo pomote, ampak saj veste kaj mislim. Sicer trenutno ne živim s prepričanjem, da bom umrl kot samski devičnik.. no, devičnik itak nisem več, ampak sem pa samski.. in celo verjamem, da se nekje skriva kakšna, ki je dovolj nora, da postane moja boljša in lepša polovica, ampak verjetno samo Bog ve kdo je ona in kje se skriva.. in kaj se mora zgoditi oz. kaj moram narediti, da jo spoznam. Morda pa celo bere tale blog.. ampak tudi če ga po nekem čudežu bere, itak ne ve še, da je ona tista, ki jo iščem.. hm.. zanimivo.

Skratka.. lahko vam povem, da se je med pisanjem tega bloga že dvignil vsaj del teže, ki je bil prisoten, ko sem začel s tipkanjem.. ker me je dejansko fizično stiskalo v prsnem košu, takšna teža je bila prisotna. Sicer to zdaj ne pomeni, da je vse, kar sem napisal, pozabljeno.. ne.. vse, kar sem napisal, še vedno zelo drži.. ampak veliko lažje je reševati takšne krize, ko mine tista akutna faza, ki te paralizira oz. ti še bolj zamegli že tako tavajoči um. Precej lažje je gojiti upanje in optimizem zdaj, kot pa ob začetku pisanja.. naj traja.. se ne bom pritoževal.

Zdaj si bom pa ponovno nadel masko.. vam pa hvala za vašo pozornost in lepo se (s)mejte!
Kristjan

Skrij obrazec za komentiranje