Kristjanova izpoved - najbolj brutalno iskren blog do zdaj

Kdor me pozna in spremlja že dlje časa, ve, da sem v preteklosti že večkrat napisal bloge s vsaj približno podobnim naslovom.. če pa že sam naslov ni bil v tem stilu, je bil pa blog, torej iskren. Sploh če se vrnem malce dlje nazaj, kakšnih 10 let, v tistem obdobju, tam nekje med 2012 in 2015 se je zvrstilo kar nekaj zelo sočnih blogov.

To je bila pač moja terapija, moj ventil, na račun vsega sranja, ki se je dogajalo v mojem življenju. Potem sem pa na neki točki odnehal.. ne zato, ker ne bi bilo več sranja v mojem življenju, tega nikoli ni manjkalo, ampak nekako sem se odvadil to sranje deliti z drugimi, sploh pa s širnim internetom. Če sem že napisal kakšen blog, pač zraven nisem vključeval osebnih stvari. Nekajkrat sem sicer še zaplaval v svojih blogih v to smer, ampak to vseeno ni bilko to.. vseeno sem večino najbolj sočnega, da se tako izrazim, zadržal zase.

Danes pa sem v situaciji, ko moram zopet odpreti ta ventil. Tokrat se je pa nabralo stvari. Ampak da bi vse skupaj spravil v kontekst, ki bo razumljiv vsem, se moram vrniti na začetek svoje zgodbe.. in tokrat bom dal ven iz sebe vse, kar mi leži na duši. Ker redkokdaj do zdaj sem napisal čisto vse, kar si mislim, vedno je bilo vsaj nekaj samo-cenzure, iz različnih razlogov.. ki pa zdaj niso več pomembni oz. mi je vseeno. Če tole bere kdo, ki me pozna, je verjetno že seznanjen z mojo preteklostjo, mogoče ne z vsemi detajli, ampak vsaj približno. Ampak kot sem rekel, grem od začetka. Tale blog bo dolg, to vam že zdaj povem.. in mimogrede, ne pišem ga zaradi drugih, pišem ga zaradi sebe. Javno ga pa objavljam zato, ker sem se pač tako odločil.. pa lahko to zdaj vzamete kakorkoli želite.. res mi je vseeno.. še za kaj pomembnejšega od tega bloga mi je vseeno, kaj šele za to.

Skratka.. rodil sem se leta 1983, točneje 27. junija 1983.. očetu in materi, ki pa nista bila par.. oče je že bil poročen z mojo trenutno mačeho, mami pa je bila mlada, stara 20 let, in sama. Sicer o tem nikoli ni bilo nobenega govora, ampak ni težko priti do zaključka, da je šlo za avanturo.. za varanje. Pa bojda se je to potem zgodilo še enkrat.. ampak se je žal končalo s splavom, ne po nesreči, ampak z namernim splavom, z načrtovanim splavom.. tako da bi lahko imel brata ali sestro.. žal nimam informacij zakaj splav, če gre verjeti mami, je bila v to prisiljena, ampak tega ne morem potrditi, to so njene besede, ampak kot boste v nadaljevanju izvedeli, ne vem koliko lahko zaupam njeni verziji zgodbe, tako da presodite sami. Še celo to informacijo sem dobil od nje, da moja mačeha, ki takrat še ni bila moja mačeha, sploh ni želela, da bi se jaz rodil, ampak je bila njena želja, da bi se že moja pot končala s splavom. Ampak ponavljam, to so nepotrjene informacije. Sicer sem jim sprva verjel, ker ni bilo nobenega razloga, da jim ne bi, ampak moje trenutno stališče je, da ne vem kaj je res in kaj ne. Vem samo to, kar sta mi obe strani povedale, v tem primeru mami, druga stran pa sta bila oče in mačeha. Ni to edina situacija, kjer se zgodbi razlikujeta, ampak o tem več v nadaljevanju. Komu verjeti? Pojma nimam.. lahko laže ena stran, lahko laže druga stran.. morda lažeta obe strani.. vem samo to, da ne govorita obe strani resnice, vse ostalo se pa lahko zgolj sprašujem.

Kakorkoli že, na koncu se je stvar razpletla tako, da sem se rodil in prvih 5 let živel z mami.. v Mošnjah.. dejansko se bežno se spominjam kakšnega detajla sem in tja iz tistega obdobja. Npr. bloka in stanovanja, čeprav nisem prepričan ali se dejansko spominjam, ali pa je to bolj na račun fotografij, ki jih še imam od takrat.. glede na to, da je večinoma iz tistega obdobja samo prazna luknja, gre bolj za učinek fotografij. Situacija je pa izgledala tako, da sem živel z mami, ampak sem bil pa pogosto na obisku pri očetu in njegovi ženi, ki je kasneje postala uradno moja mačeha. Nikoli je nisem klical mami, ker sem pač vedel, da ni moja mami.. trenutno se mu upira tudi izraz mačeha, ampak za potrebe tega bloga naj ostane tako, ne bom uporabil pravega imena.. tisti, ki ga veste, ga pa pač veste, saj nima veze. Ne gre za stvar anonimnosti, ampak za moje občutke. Če vam zdaj nič ni jasno, se bo morda bolj izkristaliziralo kasneje, ko boste šli skozi preostanek zgodbe.

No, tam nekje pri petem letu starosti pa sem se preselil k očetu in mačehi. Verjetno kdo od vas zdaj tu misli, da sem pozabil kakšen odstavek, kajne? Ne.. nisem nič pozabil.. točno tako je tudi v moji glavi oz. v mojem spominu.. en dan sem bil pri mami v Mošnjah, naslednji dan pa v Zasipu pri očetu in njegovi ženi. Nimam absolutno nobenega spomina na tisto obdobje.. na ta prehod.. v mojem spominu je črna luknja. Glede na informacije, ki jih jaz premorem o psihologiji človeka, pa tudi glede na pogovor s psihoterapevtkinjo.. ja, že skoraj leto dni hodim na psihoterapijo.. o tem več kasneje, je pa povezano z vsem, kar tudi zdaj pišem.. v glavnem, ta črna luknja je zelo verjetno rezultat tega, da je bil ta prehod zame precej travmatičen. Pa v bistvu si ni težko to predstavljati.. 5 let star otrok.. že tako ne živi z obema staršema.. živi z mami, potem pa kar naenkrat selitev k očetu in njegovi ženi. Pa še en indikator je, v bistvu dva, da je bila to travmatična izkušnja.. prvi je ta, sem stalno pri sebi moral imeti plišastega medveda, kasneje pa plišasto raco.. dejansko se spomnim tega, ne samo iz fotografij, da sem stalno nosil s sabo tisto raco.. mogoče to ni nenavadno v otroštvu, ampak drug indikator je malce bolj zgovoren.. spomnim se, da sem še zelo dolgo močil posteljo ponoči.. takrat me je bilo tega sram in že to je bila travma sama po sebi.. da pri šestih, sedmih letih močiš posteljo.. vedno sem na ta račun imel za čudaka, ampak če zdaj gledam nazaj, mi ima pa to dejansko smisel. Pa še marsikaj drugega, ampak o tem več kasneje.

Drugače je moje otroštvo od te selitve naprej pa vse do konca osnovne šole minilo relativno mirno, ni bilo nekih pretresov, ni bilo nekih travm, vsaj zavestnih ne.. jaz bi celo rekel, da sem imel srečno otroštvo. Ampak me je pa zadelo eno vprašanje, ki sem ga dobil na terapiji zadnjič.. na zadnji terapiji pred pisanjem tega bloga.. »Si bil v otroštvu pogosto pohvaljen, če si storil kaj dobrega?«.. odgovor je ne.. bolj kot brskam po spominu, bolj me obliva žalost.. ker to vprašanje.. to enostavno vprašanje mi je dejansko dalo misliti in mi še vedno ne da miru. In to me je dejansko pripeljalo do tega, da nisem več prepričan, če sem res imel srečno otroštvo. Sem ga imel? Kakšna pa je definicija srečnega otroštva? Ok, nikoli mi ni nič manjkalo v materialnem smislu.. ampak kaj pa tisti drugi, čustveni del? Podpora? Razumevanje? Pogovori? Jaz se spomnim pogovorov samo takrat, ko sem storil kaj, kar jima doma ni bilo všeč.. pa še to so bile bolj litanije kot pa kaj drugega.. ampak ok.. verjetno nisem edini, ki je bil v otroštvu deležen litanij s strani staršev. Ampak kaj pa podpora? Pa razumevanje? Sicer se v osnovni šoli to ni zgodilo pogosto, ampak spomnim se, da me je bilo strah vsakič doma povedati, če sem dobil oceno slabšo od 4.. 4 in 5 sta bili sprejemljivi, vse ostalo je bila katastrofa. Je to normalno? Da te je strah česa takega? Pa da ne bo pomote.. nikoli ni bilo nobenega fizičnega nasilja.. spomnim se, da sem nekajkrat dobil po riti, ampak to so bili še predšolski dnevi in za tiste čase nič nenavadnega, vsak je bil kdaj »našeškan«. Da ne kompliciram preveč, moja poanta je, da ni bilo nekega odnosa z njima na čustveni in psihološki ravni.. ampak je bilo vse nekako hladno, plastično.. še toliko bolj to postane očitno kasneje, po koncu osnovne šole, ampak do tega še pridem.

Če malce o mami v tem obdobju.. nekaj časa po selitvi sva sicer še ohranjala odnos, tam nekje do 2 ali tretjega razreda osnovne šole, ne spomnim se točno.. takrat sva se potem zadnjič videla.. ne povsem zadnjič, ampak zadnjič za zelo dolgo časa.. za več kot 10 let. Tistega se iz meni neznanega razloga še zelo živo spominjam.. bil sem celo na obisku pri njej in njenem takrat fantu, zdaj možu.. in pa njuni hčerki, ki je bila stara pol leta.. moji polsestri. Potem pa mrk.. nekaj pisem je še prišlo, potem pa tišina. Vmes pa.. posvojitev.. ne spomnim se točno kdaj.. mogoče prvi, mogoče drugi razred, nimam pojma.. se pa spomnim nečesa drugega.. da so mi obljubili, da jo bom prej še lahko videl.. da se bova srečala. In da si ona tudi to želi, da se prej še vidiva preden podpiše dokumente. Razložili so mi namreč kaj posvojitev pomeni, kakšen je postopek in vse to, ampak da jo bom prej lahko še videl.. ampak se to ni zgodilo.. obrazložitev je bila, da si je premislila in že podpisala dokumente. Ne spomnim se kaj mi je ob tem šlo skozi glavo.. ne spomnim se svojih občutkov, lahko si pa predstavljam.. da sem bil razočaran.. ker tega se pa spomnim, da sem se veselil najinega srečanja. Še en hladen tuš torej.. žal ne zadnji. Mimogrede, kasneje mi je mami povedala, da so pa njej rekli, da se jaz ne želim srečati z njo.. to pa zagotovo ni res. In smo še pri eni informaciji, kjer ena stran ponuja eno verzijo zgodbe, druga stran pa drugo.. komu verjeti? Ne vem.. dolgo časa sem verjel mami, zdaj pa ne vem več komu naj verjamem. Še enkrat, kasneje boste izvedeli zakaj sem precej stvari verjel njej, in zakaj nisem več prepričan.. na hitro lahko samo rečem, da je sprva delovala zelo iskreno, ni bilo nobenega razloga, da bi mi lagala, vsaj jaz ga nisem videl, ampak njena dejanja kasneje so jo postavila v zelo drugačno luč, mene pa v situacijo, da enostavno nimam več pojma komu bi verjel.. najraje nobenemu od njih.. ne poznam pa nikogar, ki je bil zgolj opazovalec, pa da bi na ta način dobil kakšne informacije. Pa po svoje se sprašujem, če so te informacije sploh še pomembne, ampak moje stanje, sploh moja podzavest se še vedno ukvarja z vsemi temi travmami in vprašanji.. tako da bi rekel, da ja.. da so pomembne.

Potem je prišla pa srednja šola.. takrat sem se temu veselil.. računalniški tehnik, Kranj.. Srednja elektro in strojna šola Kranj, zdaj Tehniški šolski center Kranj. Če me vprašate danes, bi tisto obdobje najraje izbrisal iz svoje preteklosti, ampak ne zaradi šole same, ampak zaradi drugih stvari, ki so se dogajale vmes, vse povezano z družino. Najprej se je začelo kuhati tako, da sem se v srednji šoli mučil.. šel sem od skoraj odličnjaka v osnovni šoli do praktično obratne situacije.. dvojka je kar naenkrat postala moj cilj. Prvi letnik sem še nekako zvozil brez popravnih izpitov.. komaj.. v zadnjih izdihljajih letnika sem se rešil. Doma pa seveda obilo drame.. ker nista znala shajati s tem, da njun sin ni odličnjak.. spomnim se konstantnih primerjav z drugimi.. kar naenkrat so bili vsi drugi boljši od mene.. poglej tega, poglej njega, poglej njo.. jaz pa sem se ob tem počutil kot gnoj.. kot ničvreden gnoj.. kot da nič ne naredim prav. Pa saj razumem razočaranje nad slabšimi ocenami, ta del mi je jasen, v tem nista bila kaj dosti drugačna od drugih staršev, ampak vračam se na tisto o pomanjkanju razumevanja.. povedano direktno, če zdaj gledam nazaj, sta bila sebična.. samo »midva, midva midva«.. nikoli me nista vprašala zakaj je tako.. v čem je problem.. kaj me muči.. ne.. nič od tega.. samo kritike.. pa tu je omembe vreden podatek tudi ta, da nikoli nisem bil problematičen otrok.. nisem hodil žurat, nisem pil, nisem kadil, nisem imel slabe družbe.. nič od tega.. samo pač sem se mučil v šoli, ne vem niti sam zakaj.. mogoče zato, ker sem osnovno šolo izpeljal z dobrimi ocenami skoraj da brez učenja, pa mi je manjkalo teh delovnih navad.. ne vem.. ta razlaga mi ima največ smisla, ampak kakorkoli že, ne vem s čim sem si zaslužil takšen odnos. Nimam otrok, ampak moj odnos in pristop bi bila zelo drugačna, ampak hkrati sem tudi jaz zelo drugačen karakter od njiju in od marsikoga drugega.. kdor me pozna, se verjetno strinja, da imam pogosto malce drugačen pogled na svet.. ampak pustimo zdaj to.

Prišel je drugi letnik.. zelo podobna zgodba, le da sem na koncu imel popravni izpit, ampak sem ga uspešno opravil. Kaj drugega omembe vrednega se v tem letu ni zgodilo, vsaj ne da bi se spomnil. Doma podobne drame, v šoli podobne drame.. gremo dalje. Tretji letnik.. tu se začne pa povsem nova drama, ki me je še dodatno vrgla iz tira, ker tukaj se pojavijo pa še zdravstvene težave. Že v drugem letniku se mi je enkrat zgodilo, da so se mi pojavile čudne bolečine v ramenu, ampak so po nekaj dneh izzvenele, tako da ni nihče dajal kakšne posebne pozornosti temu.. pač se zgodi. Ampak v tretjem letniku se je to ponovilo.. ampak podobno, pač se zgodi. Ampak ko se je zgodilo pa še tretjič, sem bil pa poslan na EKG.. da se izključi kakšna potencialna težava s srcem, šlo je namreč za to, da sem ob tej bolečini težko globoko dihal oz. ob globokem vdihu je bila bolečina naravnost neznosna.. kot bi mi nekdo zaril nož v ramo. EKG je pokazal samo povišan srčni utrip, kar bi jaz bolj pripisal nervozi, ampak za zdravnico je bilo to dovolj, da me pošlje na dodatne preiskave v bolnico na Jesenice, oz. sprva je bil to samo pregled.. ampak zdravnik v bolnici je ocenil, da so potrebne dodatne preiskave.. in sem ostal v bolnici teden dni oz. 5 dni, od ponedeljka do sobote zjutraj. Vmes cel kup preiskav, krvnih testov itd… rezultat pa nič.. niso ugotovili ničesar. Še danes ne vem kaj je to bilo, niti se ni od takrat naprej več ponovilo.. ostaja misterij, moja teorija pa je ta, da je to nekako povezano z vsemi psihološkimi travmami.. ker ta bolečina ni bila vedno prisotna v isti rami, ampak enkrat na eni strani, drugič na drugi. Kakorkoli že.. konec je bil iz zdravstvenega vidika srečen, ampak psihološko pa to ni imelo ravno blagodejen vpliv name. In če je zdravstveni vidik imel srečen konec, pa ne morem enako reči za šolo.. ponavljanje tretjega letnika.. še en šok.

Ponavljanje tretjega letnika je bilo verjetno najbolj mirno leto v celem tem obdobju.. oddelal brez večjih težav, brez popravnih izpitov, brez kakšnih drugih turbulenc.. brez pripomb. Tudi doma je bilo bolj mirno.. ne povsem mirno, ampak bolj mirno pa. In nekje med tem šolskim letom sem se odločil, da poskusim ponovno stopiti v kontakt z mami. Čisto iskreno, nimam pojma od kje in zakaj je to prišlo.. ampak takšna je bila odločitev. Jaz sem namreč vedel kje živi, imel sem njen naslov. Plan je bil takšen, da ji poleti, ko bosta starša na morju, pošljem pismo.. še tisto klasično, na roke napisano pismo.. in ker sem imel že mobilni telefon, sem ji ga pripisal.. ne spomnim se kaj se sploh napisal v pismo, ampak sklepam, da nekaj v tem smislu, da bi rad spet stopil v kontakt z njo in da če se strinja oz. če ima enake želje, da me lahko pokliče. Potem je sledilo pa čakanje. Po mojih izračunih, bi morala pismo dobiti v 2-3 dneh.. vse sem imel preračunano.. ampak kolikor se spomnim, po 2 dneh še nič.. tudi po 3 dneh še nič.. že mislim, da morda pa pač ne želi.. dokler ni nekega dne zazvonil telefon.. ne spomnim se kateri dan je to bilo.. pa še to, shranil sem njeno številko v telefon.. našel sem namreč njihov telefon v imeniku.. sicer bi lahko klicala iz druge, ali pa iz mobilnega telefona, ampak na ekranu se je izpisalo »Mami«… ne znam vam opisati ta občutek.. veselje, nestrpnost, sreča, strah, nervoza, trema, negotovost.. pa še kaj bi se našlo.. moj srčni utrip je bil verjetno gladko čez 200 v tistem trenutku.. seveda sem se oglasil.. potem pa tema.. ne spomnim se tistega pogovora, vem samo, da je šel dobro.. da bil rezultat mojega poskusa vzpostavitve kontakta uspešen. Spomnim se samo tega, da sem izvedel, da imam še eno polsestro, torej dve.

Za naprej se potem ne spomnim točno kako je šlo, ampak kmalu sva se dogovorila še za srečanje v živo. Povedala mi je, da dejansko dela na Bledu.. mimogrede, drugače živi na Blejski Dobravi.. kakšna ironija je, da je ves čas delala na Bledu.. ampak ok.. to ni pomembno, samo zanimivo. In sva se dobila.. podobni občutki pred srečanjem.. nestrpnost, veselje, nervoza, strah.. utrip na 200+.. tresel sem se verjetno kot šiba na vodi.. ampak podobno kot prvi telefonski pogovor, je tudi pogovor v živo šel dobro. V tem trenutku sem bil res vesel.. vesel, da bom zopet imel stik z mami. Ker ves čas sem vedel za njo.. ni to tisto, kot nekateri drugi, ki šele kasneje izvedo, da so bili posvojeni.. jaz sem živel z njo 5 let.. sem se ves čas zavedal, da je »nekje tam zunaj, v širnem svetu«.. no, jaz sem vedel celo njen naslov, ampak saj veste kaj mislim.. sedma nebesa. Niti najmanj mi ni hodila po glavi preteklost in vse to, kar se je dogajalo. Ja, zanimalo me je, ampak ne v kontekstu, da bi zdaj karkoli komurkoli zameril.. moje razmišljanje je bilo, da naj preteklost ostane tam, kamor spada – na smetišču zgodovine.. bolj me je zanimalo kako bo naprej. Komaj sem čakal, da spoznam obe polsestri.. veselil sem se temu odnosu. Obstajal je samo še en vprašaj.. oz. dva.. kako zdaj to povedati doma, da sem vzpostavil stik z mami.. in pa še večji vprašaj.. kako bosta to sprejela?

Novico sem jima sporočil preko pisma.. nisem uspel zbrati dovolj poguma, da bi to povedal direktno v živo, enostavno nisem imel pojma kako bosta to sprejela, pa sem raje ubral drugačno pot. Ponoči sem pač spodaj v kuhinji pustil pismo in potem zjutraj še enkrat šel skozi celoten proces.. nervoza, utrip na 200+ itd.. no, na moje presenečenje sta to kar dobro sprejela. Morate vedeti tudi to, da jaz v tem trenutku še nisem vedel kako zelo onadva sovražita mami.. vedel sem, da njihov odnos ni dober, da si niso ravno ljubi, ampak šele kasneje je postalo jasno kako zelo, sploh iz njune strani.. iz mamičine strani nisem nikoli začutil neke jeze, kaj šele sovraštva, bolj razočaranja.. ampak iz strani očeta in mačehe pa.. sovraštvo.. ne najdem druge besede. Ampak sprva ni tako kazalo, sprva je bil njun odziv nevtralen.. ne bom rekel, da ravno pozitiven, ampak hkrati pa ne negativen. Rekla sta, da razumeta.. da sem dovolj star in da je vse v redu in nimata nič proti. Ampak zdaj lahko povem, da sta bodisi lagala, ali pa se je nekaj spremenilo.

V bistvu je bilo tako.. tisto poletje sem potem precejkrat šel na obisk k mami v službo.. kot sem že prej omenil, je delala na Bledu, jaz sem iz Zasipa, nekaj minut vožnje s kolesom, tako da sem bil pogosto tam. In že takrat vmes sem začel opažati spremembo vzdušja doma.. vsakič, ko sem rekel, da grem k njej je bilo nekaj čudnega čutiti v zraku, nista delovala najbolj zadovoljno. Kot nekakšno ljubosumje. Morda sta pričakovala, da me bo hitro minilo.. ne vem, nimam pojma.. ker povedala mi seveda nikoli nista nič.. od njiju, če sem že kaj dobil, so bile to kritike. To se dejansko nikoli ni zares spremenilo.. so bila bolj mirna obdobja vmes, ampak spremenilo se pa ni nikoli nič. Sebičnost, potem še ljubosumje na mami.. da bi se pa kdaj normalno pogovorili kot odrasli ljudje, to pa ne. Ker jaz sem imel samo eno željo.. z vsemi tremi imeti dober odnos.. in nikoli nisem imel nobenih iluzij, da se bodo oni med sabo pobotali.. o tem sploh razmišljal nisem, jaz sem želel imeti ločeno dober odnos z mami in polsestrama, in ločeno dober odnos doma.. oni med sabo ne bi imeli nobenega kontakta, tako kot ga prej niso imeli. No, tisto poletje se je zaključilo še z mojim obiskom v Prekmurju, pri sorodnikih.. mami je namreč iz Prekmurja, njih pa nisem videl še dlje kot pa mami.. Tako da v tistem trenutku je res vse izgledalo dobro.. sem bil optimist, da se mi bodo želje uresničile.

Žal pa se je ta hišica iz kart zelo kmalu začela sesuvati.. že začetek novega šolskega leta, 4. letnik, je prinesel povsem drugačno vzdušje. Redna srečanja z mami so se spremenila v telefonske pogovore.. kar po eni strani sicer razumem, ker sta obe polsestri hodili v šolo, pa služba.. razumem, da ni bilo toliko časa, ampak obstajajo tudi vikendi, pa počitnice.. ampak se sploh zdaj ne spomnim kdaj smo se naslednjič videli v živo.. mogoče bo še najbolje, če povem takole.. v naslednjih 20 letih lahko na prste obeh rok naštejem kolikokrat smo se od takrat naprej še videli v živo.. pa je to verjetno dovolj zgovoren podatek, ampak do tega bom še prišel.

In zdaj počasi prihajamo v enega najbolj črnih obdobij mojega življenja.. tam nekje od 2003 pa do 2006.. prvič v življenju sem se soočil z depresijo, bil sem povsem brez volje do česarkoli. Tega obdobja se še zelo dobro spomnim.. če zdaj gledam za nazaj, sem bil kot nekakšen zombi.. nisem se želel pogovarjati z nikomer, večino časa sem bil tiho in če je bilko možno, tudi sam.. najraje v svoji sobi. Muka mi je bila iti dol v kuhinjo ali na WC.. izogibal sem se vsem kontaktom, kolikor je bilo to le možno, in to ne samo doma, povsod. Povsem sem izgubil voljo do življenja. Nekajkrat vmes sem resno razmišljal o samomoru, ker nisem videl niti smisla, še manj pa rešitve iz te črne luknje. Ta črna luknja je bila pa posledica več faktorjev.. slabi odnosi doma, kjer sta me začela redno napadati zaradi mami, pa čeprav se sploh nisva več videvala, občasno sva se samo srečala po telefonu.. to pa zato, ker se je tudi odnos z njo ohladil.. tudi telefonski pogovori so bili redki, najbolj so pa bolele njene obljube, da se bomo kmalu videli.. pa so minevali dnevi, tedni, meseci.. pa ta »kmalu« ni nikoli prišel oz. kot sem že prej napisal, se sploh ne spomnim več kdaj je končno prišel.. ampak kadarkoli je pač že prišel, se je potem začelo znova.. pa zopet obljube.. to je bil začetek vzorca, ki se je zaključil lani.. ker sem ga po 20 letih zaključil jaz.. pa bi ga moral že precej prej, ampak ker sem pač večni optimist, ki rad daje ljudem druge, tretje, desete šanse.. no, to je bila lekcija, ki je to navado spremenila.. ampak kakšna je bila pa cena te lekcije? Na račun še čakam.

Vmes je sicer bilo nekaj malce lažjih obdobij, specifično poletja so bila po navadi malce manj naporna, ker sem imel družbo.. kopanje, tarok, ping pong itd.. pa je bilo lažje prebroditi vse, čeprav v meni je bila stalno prisotna ta teža, depresija, negotovost. Mimogrede, nisem še omenil, da sem 4. letnik končal s 4 popravnimi izpiti.. in z absolutno nič volje, da šolo kdajkoli dokončam, to mi je bila zadnja skrb na svetu. V še zadnjem obupanem poskusu, da pritegnem pozornost, sem pozimi 2004 poslal pismo mami, da bi se rad preselil k njej.. da bi rad živel z njo.. sicer sem si tega želel, ampak večji faktor tukaj je bil neznosen odnos doma.. enostavno nisem mogel več.. glas samomorilskih misli je postajal vedno glasnejši.. že prej nisem videl smisla in rešitve, zdaj še manj. Jasno mi je bilo, da so možnosti za selitev minimalne, ampak iz obupa človek poskusi marsikaj.. to je bil moj krik na pomoč.. ki ga pa žal nihče ni slišal.. zadeva je propadla na celi črti.. ne samo, da se nisem selil, ampak sta to doma razumela kot da ju sovražim in to je vse skupaj samo še poslabšalo. Mimogrede, nisem bil v tej situaciji prvič obtožen, da ju sovražim.. te obtožbe sem bil deležen že večkrat pred tem. Seveda nisem nikoli dobil odgovora zakaj tako mislita.. k temu se bom še vrnil, ker je še vedno aktualno.

Črna luknja se je vlekla potem še nekaj časa, točneje do pomladi 2006. Do takrat sem bil v takšnem letargičnem stanju, da se večine tega obdobja sploh ne spomnim, razen tega, kar sem že omenil. Spomladi 2006 se je zgodila pa nova prelomnica.. sicer ne še čisto konec črne luknje, ampak vsaj začetek nečesa boljšega. Takrat se sicer tega nisem zavedal, ampak eden ključnih problemov, ki sem ga imel ves ta čas, je bil ta, da se nisem mogel z nikomer pogovoriti o teh zadevah.. nekdo, ki bi mi dal vsaj približno nek feedback, morda celo kakšen nasvet.. če drugega ne, pa vsaj nekdo, ki bi me samo poslušal, brez obsojanja.. kadarkoli sem se s kom poskušal pogovoriti, nisem imel nič od tega.. pa to ni kritika na račun sogovornikov, pač enostavno niso razumeli, ne krivim njih za to, prijatelji so bili premladi, da bi to razumeli, drugih pa nisem imel.. ob vsaj približno normalnih okoliščinah bi se lahko pogovoril s starši.. ampak starši so bili v mojem primeru vzrok vseh travm.. drugih ljudi pa žal nisem poznal. Spomnim se sicer enega pogovora z mami mojega bratranca in soseda, ta pogovor mi je dejansko pomagal, ampak kratkoročno.. na dolgi rok je bilo to žal premalo, ampak v tistem trenutku se pa spomnim, da mi je res pomagalo. Če bi se takrat večkrat lahko s kom tako pogovoril, bi pa morda tisto obdobje izgledalo drugače.. ampak o tem zdaj lahko zgolj špekuliram.

Ampak vse to je spremenilo spomladi 2006.. najprej z obiskom centra za informiranje.. ne spomnim se točnega izraza, pa kolikor vem, ne obstajajo več.. bil sem v Kranju.. če sem čisto iskren, se niti ne spomnim več zakaj točno sem šel tja, ker ta center je bil bolj za informacije glede zaposlitve in šolanja, ampak tisti pogovor se je potem obrnil v drugo smer, pa spomnim se, da se je potem nadaljeval tudi preko mailov. Moja sogovornica pa Sandra Stare, imena se še spomnim. Oseba, ki mi je morda rešila življenje.. ne nujno dobesedno, ampak res ne vem kako bi izgledala moja pot in kje bi bil jaz danes, če me ne bi ona usmerila na PUM. Sicer sem za PUM slišal že prej, ampak nisem imel pravih informacij, sam pa nisem nikoli raziskoval v tej smeri. Za tiste, ki ne veste, PUM je bil in je še program za pomoč mladim od 15 do 25 let, ki so iz takšnih in drugačnih razlogov izpadli in šolskega sistema, večinoma takšni, ki imajo kakšne osebne težave, stiske in podobno. Zelo dobro se še spomnim tistega prvega obiska, takrat je šla Sandra z mano.. nisem imel pojma kaj lahko pričakujem. So pa bile ravno počitnice, tako da so bile tam samo mentorice, Mateja, Mojca in Jasmina.. vtis je bil dober.. pogovorili smo se.. dobil sem vsaj približen občutek kaj lahko pričakujem in zdaj, ko gledam za nazaj, je bila to najboljša možna odločitev.. tako ali tako nisem imel česa izgubiti.

In obdobje na PUM-u lahko opišem kot zelo pozitivno. Saj so bili vzponi in padci, ampak če drugega ne, sem tam vedno imel koga za pogovor.. imel sem družbo.. prvič po dolgem času, ali pa celo prvič sploh sem se počutil, kot da nekam dejansko spadam.. da nisem nek odpadnik, nek čudak. Ker čisto zares se ne spomnim, da bi prej kdaj imel ta občutek, vsaj ne do te mere. Dejansko sem z veseljem hodil na PUM, dobri 2 leti, do poletja 2008. S pomočjo PUM-a sem končno dokončal srednjo šolo, kar mi sicer še vedno ni predstavljalo neke prioritete, niti zadovoljenja, ko mi je uspelo, ampak vsaj zaključil sem to poglavje. Za nekaj časa se je celo odnos doma izboljšal. Ampak to je bil mešan občutek, ker mi je to samo potrdilo, da jima je pomemben samo moj status.. ker nekaj dobre volje sta pokazala samo, ko sem opravil poklicno maturo, še vedno me nikoli nihče ni vprašal kako se počutim.. to jima je bilo sekundarnega pomena.. vsaj takšen je bil vtis, takšen je bil moj občutek.

Sem pa že omenil, da so bili vmes tudi padci.. eden takšnih je prišel konec 2006 oz. tistih zadnjih nekaj mesecev leta 2006.. zopet črna luknja.. zopet depresija.. sicer moram priznati, da ne vem točno zakaj, razen tega, da je bil odnos doma katastrofalen.. mimogrede, to je bilo še pred opravljeno poklicno maturo. Takrat sta me pripeljala do tega, da sem se dejansko odselil.. sicer, ironično, z njuno finančno pomočjo, ker jaz nisem bil zaposlen, ampak iz nekega razloga sta mi pomagala.. enostavno sem moral stran, ni bilo več druge.. sicer je to trajalo samo 3 mesece, tako da sem se kmalu vrnil nazaj, ampak tisti trije meseci so bili relativno mirni.. in dostikrat sem se kasneje spraševal zakaj sem se sploh vrnil.. no, saj vem zakaj.. po opravljeni poklicni maturi se je odnos malce popravil in jaz sem naivno verjel, da bo to trajalo.. žal sem se zmotil. Ampak zdaj je lahko biti pameten za nazaj.. zdaj vem marsikaj, kar takrat nisem.. z leti pač pride modrost in takrat sem še verjel v pravljice. Sicer se ni takoj vse vrnilo na staro, ampak počasi.. postopno.

Ampak preostanek leta 2007 je bil miren, brez pretresov. Moj status na PUM-u se je po končani poklicni maturi spremenil iz udeleženca v prostovoljca, ki je pomagal drugim udeležencem, učna pomoč.. še ena lepa izkušnja. Pozabil sem omeniti še dve mednarodni izmenjavi, poleti 2006 in 2007 sem se udeležil mladinske mednarodne izmenjave v Nemčiji.. vse zahvaljujoč PUM-u, dve res lepi izkušnji.. prva sicer malce manj, ampak ne zaradi izmenjave same, ta je bila super, ampak vsa ta drama doma je pač vplivala name do te mere, da niti tam nisem imel miru.. niti tam mi ni uspelo izklopit tega, pa čeprav samo za 10 dni.. ampak vseeno štejem to kot lepo izkušnjo. Poleti 2007 je bila pa situacija doma bolj mirna in posledično tudi sama izmenjava brez teh črnih oblakov nad mano.

Leto 2008 pa se je začelo na najboljši možni način.. Kristjan se je zaljubil.. no, nisem se zaljubil prvič, ampak prvič se ta zaljubljenost ni končala z razočaranjem.. no, sčasoma se je, ampak bom rekel takole.. ni se končalo še preden se je karkoli začelo. Spomnim se, da sem se čisto iz radovednosti prijavil na tuji portal OKCupid.. ta sicer še vedno obstaja in je bolj namenjen spoznavanju ljudi, ampak takrat so pa na portalu imeli tudi celo kopico zanimivih kvizov, in mene so bolj zanimali ti kvizi, ne toliko spoznavanje ljudi, sploh pa ne tujcev. Ampak iz čiste radovednosti sem šel pogledat, če je na portalu kaj Slovencev. Nekaj sem jih našel, ampak v oko mi je pa padel profil ene punce.. in da je bila situacija še bolj zanimiva, je bila iz Žirovnice, torej zelo blizu.. in sem ji pisal. Čisto trivialno.. ne spomnim se točnih besed, ampak nekaj v smislu, da mi je všeč njen profil in da ne bi imel nič proti, če mi kaj napiše nazaj. Nisem pričakoval odgovora.. in tudi kasneje mi je povedala, da mi skoraj ne bi odpisala.. ampak mi je.. in to je bil začetek enega najlepših poglavij v mojem življenju, če ne najlepšega.

Seveda so bili tudi tukaj vmes vzponi in padci.. na vseh področjih, najina veza.. odnos doma.. ampak prvič po dolgem času sem bil res optimističen glede prihodnosti. Sploh po vseh dramah okrog staršev.. pa frustracijah pri zmenkarijah, ki jih sploh še omenil nisem. Ena mojih največjih želja je bila, in še vedno je, ker sem tudi trenutno samski, da bi spoznal kakšno punco.. se zaljubil.. da če je vse drugo v mojem življenju bilo sranje, da bi imel vsaj to.. tisto eno posebno osebo.. ampak se nikakor nikoli ni izšlo. Spoznal sem jih kar nekaj, ampak do 2008 nisem imel sreče na tem področju. Sploh ne vem povedati kolikokrat sem se zaljubil, že mislil, da mogoče je pa to to.. ampak ne.. na koncu je vsakič sledil hladen tuš. Sicer moram biti iskren, bil sem tako obseden, da sem enostavno imel previsoka pričakovanja oz. sem prehitro pričakoval preveč.. ker nekaj pozitivnih pogovorov še ne pomeni, da sta za skupaj.. ampak želja je bila pač prevelika, in ker nisem imel izkušenj, je pač sledilo nekaj bolečih lekcij. Na srečo sem se od takrat, pa tudi kasneje, marsikaj naučil. Želja je še vedno prisotna, še vedno je to moja največja želja, ampak zdaj vem, da se ne da prehitevat.. pač vse ob svojem času. Takrat je bil pa kaos v moji glavi.. jaz sem sam sebe takrat prepričal, da me nobena noče in da bom umrl kot samski devičnik.. no, samski mogoče, bo čas pokazal, ampak vsaj devičnik ne bom.

No, ampak vsaj 4 leta je bilo pa lepo.. ne idealno, sploh če zdaj gledam nazaj, ampak glede na situacijo, se ne morem pritoževat. Če bi lahko šel nazaj, bi marsikaj naredil drugače, ampak to velja za marsikaj v mojem življenju. Mimogrede, ime ji je bilo Irina.. sicer del mene misli, da bi jo moral sovražit, ker me je na koncu prevarala, in čeprav je bilo tukaj kar nekaj jeze v preteklosti, pa vseeno verjamem, da je dobra oseba, super punca.. pač s svojimi muhami, ampak kdo jih pa nima.. nihče ni popoln. Sicer je ne pogrešam več, sem jo prebolel, ampak bom pa rekel takole.. v kakšnih drugih okoliščinah bi pa morda ta veza trajala dlje.. morda bi bila še vedno skupaj. Ampak življenje ima pač drugačne načrte.. nimam pojma kje je zdaj in kaj počne, ampak ji želim samo vse najboljše v življenju.

Je bil pa konec travmatičen.. začel se je napovedovati že tam proti koncu 2011.. ni bilo več to tako, kot bi moralo biti. Tista magija je minila.. vsak od naju je imel svoje muhe, kot sem že omenil.. iz moje strani je bil vsekakor problem, da sem se še vedno boril z duhovi iz preteklosti.. in se še vedno borim z njimi, več kot 10 let kasneje.. ampak še največji problem je bil pa ta, da nisem imel nobene smeri v življenju.. nobenih pravih ambicij.. nič me ni zanimalo. Sicer se v tistem obdobju nisem boril s kakšno depresijo ali kaj podobnega, ampak enostavno nisem našel svojega mesta pod soncem. Bil sem optimist, da se bo že nekako izšlo, ampak se ni. Vpisal sem se na višješolski študij informatike, ampak ga nisem dokončal.. in ga še vedno nisem dokončal, ker me ne zanima.. ker je bila motivacija za vpis povsem napačna. Jaz sem se vpisal tja iz dveh razlogov.. ker je Irina prav tako začela študij v Ljubljani isto leto, pa sem potem imel izgovor za to, da grem v Ljubljano.. kar mi je danes butasto, ampak takrat mi je imelo smisel.. in pa ker so vsi od mene pričakovali, da grem nekaj študirat, čeprav nisem imel absolutno nobene želje po tem. In potem jo lahko povsem razumem, da jo je motilo vse to.. to mi je tudi direktno povedala.. brez nekih ciljev in ambicij, zraven pa še nezaposlen.. če bi vsaj neko službo imel.. ampak se mi niti to ni nikoli izšlo.. in ko rečem nikoli, mislim nikoli.. do dneva današnjega.. o tem več v nadaljevanju.

Skratka.. veza se je pač končala poleti 2022.. po 4 kar lepih letih in 6 mesecih životarjenja in upanja na čudež, ki ga seveda ni bilo. Ona je našla drugega.. kolikor vem, se je kasneje z njim poročila in verjetno sta še vedno skupaj, kakšnih svežih informacij nimam, niti jih nisem nikoli iskal. Zadnje so kakšnih 5-6 let stare. Edina pripomba je to, kar sem že prej omenil.. da me je prevarala z njim. Mogoče ji lahko malce pogledam skozi prste, ker se je to zgodilo res čisto na koncu, ko je bilo več ali manj že jasno, da je samo še vprašanje časa kdaj bo počilo, ampak po drugi strani pa vseeno.. varanje je varanje, prvi ali pa zadnji dan.. ampak ok, zakaj bi si zdaj belil glavo s tem.. kar je, je.

Me je pa konec te veze pahnil v drugo črno luknjo v mojem življenju.. še hujšo kot tisto prvo. Po dolgem času sem zopet ostal sam.. ker ne samo, da sem izgubil edino osebo, s katero sem se lahko pogovarjal, ji zaupal.. pač vse, kar prinese partnerska veza.. ampak ni bilo več PUM-a, da bi se vrnil nazaj.. no, PUM je še vedno obstajal in še vedno obstaja, in tudi poskusil sem se vrnit »na kraj zločina«, tako sli drugače.. morda kot prostovoljec, ne vem.. ampak poskusil sem.. nostalgija me je vlekla nazaj še kar nekaj časa. Moj um je pač deloval tako, da če se nekako vrnem nazaj tja.. da zopet postanem del tega, da morda se pa ponovi leto 2008.. ampak jasno, življenje ne deluje tako in tudi meni je kmalu postalo jasno, da to ni več to. Da moram najti drugo pot.

Ampak najprej me je čakalo pa 3-letno mukotrpno in počasno plezanje iz dna nazaj v neko vsaj približno normalnost, predvsem pa mirnost. Takrat sem spoznal kaj pomeni, če ti nekdo spodreže tla pod nogami in ostaneš brez tistega, kar ti največ pomeni, v mojem primeru je bila to punca. Saj zdaj vem, da se ne bi smel zanašati na vezo.. da to tako ne gre.. ampak takrat sem bil izgubljen in to je bila edina svetla točka v mojem življenju. Po koncu te veze sem spet pristal v črni luknji.. še hujša depresija.. tako blizu samomoru, da sem dejansko že raziskoval kakšen bi bil najmanj boleč način, da se odjavim iz tega sveta. In jaz bom čisto iskren zdaj.. če bi imel samo malce več poguma, verjetno zdaj ne bi pisal tega bloga.. in če sem še bolj iskren, si del mene zdaj želi, da bi bilo temu tako.. ampak ta del zgodbe še pride.. ker ne pišem tega bloga kar tako, za brez veze.

No, ampak takrat sem prilezel ven iz te luknje.. na srečo sem pri tem imel pomoč. Ime ji je bilo Maja.. žal je že pokojna.. in nobene osebe, ko je odšla iz mojega življenja, ne pogrešam bolj kot ravno nje. Ure in ure pogovorov preko Facebooka.. vedno brez obsojanja in pa s kritiko, ko sem jo zaslužil.. tough love, kot se reče v Angleščini.. na Majo gledam kot na starejšo sestro. Pojavila se je od nikoder, ravno nekje takrat, ko sva z Irino šla narazen.. kot da bi nekdo tam gor vedel, da bom to potreboval. In brez njene pomoči ne vem, če bi se uspel izkopati iz tistega brezna. Žal je 2018 zbolela in odšla.. vse bi dal, da bi bila še tukaj.. ker če bi jo kdaj zares potreboval, odkar je ni več, bi bilo to zdaj.. pa četudi samo za en pogovor.

V obdobju od 2014 do 2016 se ni dogajalo kaj posebej pretresljivega.. še vedno sem iskal samega sebe, čeprav počasi so se začeli kazati neki osnutki kako in kaj naprej. Začelo me je vleči v smeri, kjer sem še zdaj. Vmes je bilo pa veliko tavanja.. zaplaval sem v malce bolj duhovne vode.. ne religija, ampak bolj ezoterične smeri. Saj so mi še vedno to zanimive teme, ampak takrat sem nekaj časa dejansko imel idejo, da bi se usmeril v holistično terapijo, celo začel že z nekimi tečaji, ampak jih nisem nikoli dokončal in kasneje ugotovil, da to vseeno ni zame. Je bila pa zanimiva izkušnja, sem se marsikaj naučil.. predvsem o sebi, o življenju.. skratka, zanimiva faza v mojem življenju. Ampak ne glede na to kako me je takrat vleklo v druge smeri, pa sem po duši in srcu še vedno računalničar in pa ustvarjalna duša.. rad ustvarjam, npr. fotografija, amatersko grafično oblikovanje in spletne strani.. pa pomoč drugim in poučevanje po novem.. ampak do tega bom še prišel.

Leto 2016 pa je prineslo nove izzive, ampak hkrati pa nove priložnosti. Največji šok je bil smrt očeta.. sicer mu je bil že leta 2013 diagnosticiran pljučni rak, ampak je bil tumor uspešno operativno odstranjen in izgledalo je, da bo vse v redu. Redni pregledi niso pokazali ničesar sumljivega.. potem se je pa začelo.. maja 2016.. prebavne motnje.. končna diagnoza, zopet rak, ampak tokrat na kosteh in tumorji v trebušni votlini. Ko je bila postavljena diagnoza, je bolezen že tako napredovala, da niti s kemoterapijo niso več poskusili, ker bi mu naredilo več škode kot pa koristi. Umrl je 12. julija.. en dan po 70. rojstnem dnevu. Sicer se bom družinski drami še vrnil, ampak oče je bil edini, ta katerega verjamem, da bi se mi prej ali slej uspelo z njim pogovoriti o vsem tem.. na normalen, človeški način.. kot dve odrasli osebi.. ne vem zakaj, ampak res to verjamem.. vedno sem imel občutek, da on ni tako zaprt kot pa deluje navzven.. ker kadar ni bilo mačehe zraven, sva se večkrat znala povsem drugače pogovoriti, kot pa kadar je bila ona zraven. Saj morda se motim, ampak res imam občutek, da bi se z njim lahko iskreno pogovoril in da bi posledično zgladila vse nesporazume za nazaj.. ampak žal ne bom dobil te priložnosti. Imel je svoje muhe, ni bil popoln.. če smo čisto iskreni, je on zakuhal vso to družinsko dramo, zamerim mu ta njegov odnos do mene, ampak vseeno je bil dober človek.. nikoli ga nisem sovražil, čeprav je sam verjel v to.. pogrešam ga.

Vmes, ko se je dogajalo vse to, sem tudi sam imel krajšo avanturo.. ni šlo tehnično za avanturo, tehnično je bila to celo resna zveza, ampak ker se je hitro začelo in še hitreje končalo.. trajalo je samo nekaj mesecev, jaz temu rečem avantura. Tukaj niti ni kaj dosti za napisat.. sicer je bila Silva za razliko od Irine, ki je bila 6 let mlajša od mene, 6 let starejša od mene, ampak niso bila leta ključni faktor ne pri Irini, ne pri Silvi. Pač vse je šlo prehitro z njo.. pa potem še ta drama z očetom vmes.. ni bil pravi čas za to, nisem bil pripravljen, pa problem je bila tudi razdalja, ona je bila iz Ljubljane. Sicer v redu punca, sva se imela fino dokler je trajalo, ampak žal ni trajalo. Je pa ona naredila konec.. kar naenkrat. Pač.. nekatere stvari niso usojene. Ni kaj za dodati.

Jeseni 2016 se je pa odprlo novo poglavje.. najprej sem poleti po smrti očeta začel malce bolj intenzivno iskati službo.. z mačeho sva ostala sama in finančna situacija je postala čez noč malce bolj zakomplicirana. Spomnim se, da sem poslal 433 prošenj oz. ponudb.. kasneje sem celo napisal blog z naslovom »433«, na to temo. Ampak sem pa paralelno pošiljal tisto klasično ponudbo za zaposlitev in pa svojo lastno ponudbo za storitve. Sicer sem bil še popolni začetnik, ampak vseeno dovolj samozavesten, da pošljem svojo ponudbo storitev v svet.. fotografija, računalniške storitve, medijska produkcija in grafično oblikovanje. In tisto, kar je najbolj zanimivo, je to, da sem več odzivov dobil na tisto svojo ponudbo in ne na klasične prošnje. In to me je v bistvu spodbudilo, da grem naprej v tej smeri.

Jaz pri svojih 39 letih še nisem bil zaposlen. Verjemite mi, da ne vem zakaj.. nimam pojma. Jaz priznam, da ko sem bil mlajši, da se nisem ravno lomil na pol, da bi dobil službo.. ampak to je logično, to je bila tista faza, ko mi je bilo vseeno za vse.. ko sem bil depresiven, razmišljal celo o samomoru.. zakaj bi takrat razmišljal o službi? Ampak kasneje pa ni bilo več tako.. sicer je dejstvo, da imam dva velika minusa v očeh potencialnih delodajalcev.. prvi je starost, glede na to, da nimam nobenih delovnih izkušenj.. drugi je pa pomanjkanje izobrazbe, saj sem se pač ustavil pri srednji šoli. Sam se sicer s tem ne obremenjujem, ampak takšna je pač situacija.

Sem pa jeseni 2016 dobil drugo priložnost.. na Ljudski univerzi v Radovljici sem dobil priložnost najprej kot asistent pri tečaju računalništva. Za to se lahko oz. se moram zahvaliti moji bivši mentorici na PUM-u, zdajšnji direktorici Ljudske univerze Radovljica, Mateji. Sicer pogosto nisva na isti valovni dolžini glede kakšnih stvari, ampak iz meni neznanega razloga je vedno verjela in še vedno verjame vame, čeprav jaz pogosto izgubim to vero vase.. tudi trenutno jo nimam. Moja samozavest je že od nekdaj skoraj neobstoječa, že od nekdaj se borim s tem.. in tudi če sam sebi dokažem, da sem česa sposoben, mi to nikoli ni dovolj.. morda za trenutek, ampak ne rabim veliko, da me zopet vrže iz tira in začnem dvomiti vase. Že sem omenil, da mi je terapevtka na zadnji terapiji postavila vprašanje, če sem bil kdaj pohvaljen za kaj, ko sem bil mlajši.. in moj odgovor je bil »ne«.. dobil sem preblisk, da morda iz tukaj izhajajo moje težave s samozavestjo. Včasih dvomim vase tudi pri stvareh, za katere vem, da jih obvladam. No, z Ljudsko univerzo zdaj sodelujem že 6. leto zapored.. sem tudi vodil in vodim lastne tečaje, pa individualne ure računalništva in svetovanja.. uživam v tem.. če bi takšne stvari lahko pretvoril v redno službo, bi bila to v bistvu moja sanjska služba.

Leto 2017 je minilo brez nekih omembe vrednih dogodkov.. in tudi leta 2018 je sprva izgledalo, da bo tako.. potem je pa odšla Maja. O njej sem že prej nekaj napisal. Sicer v tem obdobju nisva veliko komunicirala.. včasih sva imela vmes kakšno daljšo pavzo, ko nisva komunicirala, npr. mesec dni.. tako da to ni bilo nenavadno. Ampak žal je ravno v tem obdobju zbolela. Spomnim se, da sem spomladi še srečal na prehodu.. to je bilo tudi zadnjič, da sva se videla v živo. Potem jeseni pa šok.. iz meni neznanega razloga mi ni nikoli vmes omenila, da je zbolela.. tako da nisem imel pojma kaj se dogaja. Potem pa en večer pride sporočilo od skupne prijateljice.. »Maja je odšla.«.. najprej nisem sploh dojel kaj naj bi to pomenilo, čeprav en del mene mislim, da je vedel kaj to pomeni.. ampak nisem hotel verjeti in sem vprašal kaj to pomeni, da je odšla? Upal sem na odgovor, da se je odselila.. odšla drugam živet, ne vem.. nekaj v tem smislu.. ampak nazaj sem dobil odgovor, ki sem se ga bal.. da je umrla. Potem mi je razložila kako in kaj.. kaj se je dogajalo. Žal mi je, da nisem imel priložnosti, da bi se poslovil od nje, ampak tako se je pač odločila. To na noben način ne zmanjša vpliva, ki ga je imela name in ji bom večno hvaležen za vse, kar mi je dala.. za vso pomoč in podporo. Nisva se poznala dolgo, samo 6 let, čeprav sva živela v isti vasi, pa še to blizu.. njihovo hišo se vidi iz našega dvorišča, ampak takšno je pač življenje. Morda se pa nekega dne.. nekje.. nekako.. v nekakšni obliki.. spet srečava. Nobena situacija iz preteklosti, ki sem jo do zdaj napisal in opisal, ni imela nekega konkretnega čustvenega odziva iz moje strani, ampak ko pišem o Maji, mi gredo pa solze na oči.. mislim, da to pove vse in so dodatne besede odveč.

Potem je zopet sledilo bolj mirno obdobje.. 2019 in prva polovica 2020.. razen seveda tega, da smo imeli pandemijo koronavirusa, ampak to ni imelo nekega bistvenega vpliva name, vsaj ne v psihološkem smislu. Druga polovica 2020 je bila pa že malce bolj pestra.. ker sem po dolgem času spet stopil v stik z mami.. nisem jo zdaj že nekaj časa omenjal, ker pač ni igrala neke bistvene vloge.. sem pa tja sva se slišala, nekajkrat celo videla, to je pa vse.. malce me je vmes tudi minila sploh volja po kontaktu z njo, ker sem se naveličal njenih praznih obljub. Verjetno bo dovolj zgovoren podatek ta, da sva se nazadnje videla aprila 2011.. torej, ko sem bil še z Irino, in tudi dobili smo se skupaj.. jaz, Irina, mami in obe moji polsestri.. od takrat naprej se nisva več videla v živo.. obljub, da se bova »kmalu«, sem pa vmes dobil verjetno najmanj 20.. toliko o tem. Ampak spomladi 2020 sva se spet slišala.. ravno med karanteno.. spet obljuba, da ko se karantena zaključi, se pa dobimo.. karantena se je zaključila, dobili se seveda nismo. Potem pa na svoj rojstni dan nisem dobil niti sms-a od nje.. ker po navadi je vedno prišel vsaj sms.. no, konec leta sem imel pa dovolj, poslal sem ji pismo, v bistvu ultimat.. zadnja šansa.. če se v bližnji prihodnosti nič ne spremeni v njenem odnosu, bom pač zaključil to zgodbo. In seveda se ni nič spremenilo, niti odgovora nisem dobil. In to poglavje je zame zaključeno. Ostajajo zgolj travme iz preteklosti, s katerimi se borim in se bom verjetno boril še nekaj časa, morda do konca življenja. Lahko bi mi pri tem pomagala, pa noče. Zakaj? To ve pa samo ona.

Potem pridemo pa v leto 2021, kjer se odpre pa novo poglavje.. z dvema šokoma. Do jeseni se sicer ni zgodilo nič pretresljivega, je bilo kar mirno. Mimogrede, v obdobju od očetove smrti pa do tega trenutka je bil odnos z mačeho.. razgiban.. ne vem kako bi ga najbolje opisal.. nekaj časa mirno, nekaj časa burno.. pač nič novega. Oktobra 2021 pride prvi šok.. moral sem dati uspavati našega psa, Erota.. žal je zbolel in mu ni bilo več pomoči. To je bil sicer očetov pes.. družinski pes, ampak očetov.. on ga je vozil ven.. ta pes je njemu pomenil vse.. saj smo ga vsi imeli radi, ampak njemu je bil ta pes vse. Po njegovi smrti je Ero postal moj pes.. jaz sem ga vozil na sprehod.. in čeprav sem bil že prej navezan nanj, sem se vmes še bolj navezal nanj.. prejle sem napisal, da mi je šlo samo pri pisanju o Maji na jok.. tudi zdaj pri pisanju o Erotu mi gre.. skratka, pogrešam ga.. še vedno. Imel sem plan, da bi že bil nov pes pri hiši, ampak mačeha ima svoje ideje.. noče novega psa.. pa še sama ne ve zakaj. Pa sploh se ji ne bi bilo treba ukvarjati z njim, če se noče, ampak to ni važno.. važno, da noče psa.. pa ne zna povedati enega razloga zakaj.. in to je to. Moji občutki in mnenja jo seveda ne zanimajo.. važno, da ona dobi, kar hoče.

In ko sem že ravno spet pri mačehi, je potem prišel še drugi šok.. sicer se je to začelo že konec 2021, ampak v začetku 2022 je prišla uradna diagnoza – alzheimerjeva bolezen. Leto 2022 gre počasi h koncu.. jaz pa si želim, da bi še kaj drugega prišlo h koncu. Pa si to lahko interpretirate po svoje. Zadnja dva meseca sta hkrati fantastična kot tudi grozna. Fantastična zato, ker sem prek zavoda za zaposlovanje dobil priložnost usposabljanja na delovnem mestu na Ljudski univerzi v Radovljici in na Medgeneracijskem centru na Bledu.. fantastična izkušnja.. če bi bila kakršnakoli možnost, da to postane moja redna služba, sprejmem brez razmišljanja. Edini minus je, da to usposabljanje traja samo do konca januarja 2023.. to je edini minus. Trenutno vodim kar 6 tečajev, obeta se še sedmi.. vmes individualne ure.. pa še cel kup drugih stvari, ki niso direktno vezane na računalništvo, ampak so vseeno zanimive.. pa delo in druženje s super ljudmi, spoznavanje ljudi.. pa še kaj bi se našlo.. nimam pripomb.. razen, kot sem že omenil, da bo trajalo samo še do konca januarja 2023.

Zdaj pa tisti grozni del.. v bistvu glavni razlog, da sem se sploh odločil napisati tale blog. Da so bili odnosi doma vedno čudni, vam je zdaj verjetno že jasno.. pa tudi odkar ni več očeta, ko sva sama z mačeho, podobna zadeva.. tega sem že vajen. Ampak to, kar se dogaja zadnja dva meseca, me pa počasi vozi k robu. Ne vem kaj ta rob pomeni.. nimam pojma niti sam, ampak nič dobrega. Zakaj? Stalno se samo prepira z mano.. za vsako najmanjšo malenkost.. samo da ji postaviš vprašanje, ki ji ni všeč, takoj prepir, takoj obtožbe.. najbolj pogosta je ta, da jo bojda sovražim in se jo želim znebiti. Ko jo vprašam zakaj tako misli, nima odgovora.. ali pa ga pač noče povedati.. saj človek v jezi kdaj reče marsikaj, ampak če se pa nekaj stalno ponavlja, gre pa verjetno za nekaj več, ne samo za jezo.. sem v tem blogu že omenil, da sem bil že v preteklosti dostikrat obtožen tega, da ju sovražim.. pa po 20 letih še vedno ne vem zakaj.. še vedno ne vem kaj točno sem jima tako hudega storil, da sta to verjela.. in da mačeha še vedno verjame. Jaz samo vem, da takole ne morem več.. ampak racionalen pogovor z njo ni mogoč.. ni bil že prej.. in ni niti zdaj. Je možno, da alzheimerjeva bolezen vpliva na njo? Seveda.. ampak problem je, da to obnašanje pri njej ni nekaj novega, to se ni začelo lani, takšna je že najmanj 20 let.. pa verjetno že od prej, samo da kot otrok nisem bil pozoren na to.

Dva meseca nazaj je imela operacijo kolena.. že prej sem jo vozil na vse preglede na Jesenice, ker pač ne upa z avtom dlje od Radovljice.. pa že od prej počnem vse stvari, ki jih ona ne more.. hodim v trgovino, kuham.. res da včasih naredim po svoje in ne po njeno, ampak rezultat je na koncu isti, ampak jaz moram pa poslušati njene izpade vsakič, ko kaj ni po njeno.. in jih moram mirno požreti, ker bog ne daj, da kaj rečem nazaj, potem sem pa obtožen tega, onega ali tretjega.. npr. da jo sovražim in se jo želim znebiti. Vsi moji poskusi, da bi se normalno pogovoril z njo so butanje z glavo v steno.. ne vem zakaj se sploh še trudim.. saj se trudim že 20 let, da bi imel z njimi normalne odnose.. z mami.. nič.. očeta ni več, blagor njemu.. mačeha, nič.. bolj se trudim, bolj se mi odbije nazaj v glavo. Ampak enostavno mi to zadnje čase prihaja do živega.. pač sem tudi jaz samo iz krvi in mesa, in očitno sem dosegel svojo mejo.

Ko je dobila diagnozo Alzheimer, sem pač začel zbirati informacije kako in kaj.. ker vem kaj je Alzheimerjeva bolezen.. vem kaj pomeni na dolgi rok. Situacija trenutno ni kritična, čeprav pozabljanje je dokaj očitno, ampak zaenkrat samo manj pomembne stvari, ampak sem pač zbiral informacije in ena od teh je bila tudi za namestitev v dom za ostarele.. pač sem spraševal kako in kaj. In bila je zraven, ko sva šla na Center za socialno delo v Radovljici, da nama je obema tam socialna delavka razložila kako in kaj. In jasno ji je povedala, da brez njene privolitve jo nihče ne more na silo spravit v dom za ostarele. Če bi to želel, bi moral dobiti skrbništvo, za to je treba pa sprožit sodni postopek, pa sklepam, da skrbništva ne dobiš kar tako za brez veze, ampak mora za to obstajati nek tehten razlog. Pa da niti ne omenjam, da so čakalne dobe za dom za ostarele najmanj 2 leti v povprečju. Potem je tu še ta faktor, da sem jaz finančno odvisen od nje.. tako da če gre ona v dom za ostarele, sem jaz v hudih škripcih. Hiše ne morem prodati brez njene privolitve, ker je ona polovični lastnik, sam pa v trenutni situaciji ne zaslužim dovolj, da bi lahko preživel brez njene pokojnine, ki bi pa itak šla za plačilo doma za ostarele, pa še to vprašanje, če bi bilo dovolj. Ampak ona je zdaj prepričana, da se jo hočem znebiti in je s tem samo še utrdila prepričanje, da jo sovražim.. in to zdaj v bistvu uporablja kot orožje. Moja zadnja varianta.. moja zadnja zaščita pred tem, da mi popolnoma uničuje psiho, je ta, da enostavno preneham komunicirat z njo, razen tisto, kar je res nujno.. ampak ko ji pa to omenim, mi pa začne z nabijanjem krivde, češ če mislim, da je to v redu.. češ da to pa ni fer.. ampak to, kar ona počne in govori meni, je pa fer? Pa večkrat sem jo že lepo vprašam, da naj mi prosim pove kaj tako zelo groznega ji jaz počnem, da misli, da jo sovražim in da se jo hočem znebiti? Pa nima odgovora.. pa še celo vsakič mi obljubi, da ne bo več.. do naslednjič, ko jo nekaj sproži in spet dobim v obraz vse isto kot vsakič do zdaj. Lahko bi vam zdaj naštel 5 primerov samo iz zadnjih dveh tednov. Jaz razumem, da je stara in zdaj tudi bolna.. razumem, da ni imela lahkega življenja in tudi pogreša očeta, to večkrat pove.. ampak a je to res izgovor za takšno obnašanje do mene? Moram res to požreti in se delati kot da je vse v redu? A sem ji jaz kriv za vse sranje v življenju? Nisem. Mene so uporabljali kot orožje v svojih egotrip idiotskih igricah.. mami me je 20 let vozila žejnega čez vodo.. oče je imel svoje izpade.. mačeha je nemogoča.. pa kljub temu nobenega od njih ne sovražim.. potem pa od sebe, za katero praktično skrbim že nekaj časa, dobivam v obraz, da jo sovražim.. prenašam njene muhe, ker mora vse biti po njenem. Niti ene malenkosti ne more spustiti, da ne bilo po njenem.. je takoj drama. Jaz sem ji že zagrozil, da bom odšel.. čeprav nimam kam iti.. finančno je to nemogoče. Pa bom čisto iskren.. če finance ne bi bile problem, bi verjetno že šel.. ampak to že kar nekaj časa nazaj.

Jaz sicer ne vem kakšen konec bo imelo tole poglavje.. trenutno nisem najbolj optimističen, lahko pa povem kakšne so moje želje. Najprej glede mačehe.. želel bi si, da se malce umiri in preneha s tem njenim trmarjenjem.. bi bilo tudi njej lažje. Jaz se trudim, ampak mi pride do živega.. prenesem marsikaj od nje, sem že navajen, ampak da mi pa v trenutni situaciji, ko naredim vse, kar rabi, govori, da jo sovražim.. to je pa moja meja. Psihološko tole zelo vpliva name, pa vedno bolj. Jaz hodim že celo leto na psihoterapijo, ne sicer zaradi mačehe, ampak je pa ona pogosto glavna tema pogovorov.. ker negativno vpliva name. Ampak največji razlog za psihoterapijo je ta, da se rešim demonov in blokad iz preteklosti.. ker tudi vsa ta preteklost še vedno vpliva name. Želel bi se končno postaviti na lastne noge tudi finančno.. ostalo itak ni problem, jaz znam poskrbeti zase, samo finančni del manjka, pa sem tam. Imam občutek, da gredo stvari v pravo smer, samo tale situacija doma z mačeho me zdaj meče iz tira.. in to non stop.. zadnje čase niti en dan ne mine brez vsaj manjšega prepira.. čisto vse jo moti. Dobra stvar je vsaj ta, vsaj trenutno, da me čez teden 8 ur na dan ni doma.. hkrati me je pa strah februarja 2023, ko se mi tole usposabljanje zaključi in bom spet stalno doma. Kaj potem? Že sedaj se počutim kot gnoj ob teh njenih izpadih. To je to.. ona bruha ogenj name, na koncu se pa jaz počutim kot gnoj.. ker potem sama sebe prikaže kot največjo žrtev, jaz sem pa glavni krivec za vse.

Kakšen bi bil pa idealen scenarij? Da mačeha mirno preživi čas, ki ga še ima.. brez drame.. jaz bi pomagal, kolikor bi lahko, ampak prej ali slej bo potreba zunanja pomoč. Jaz nimam pojma kaj jo čaka.. kaj čaka mene pri vsem tem.. prej ali slej bi verjetno res morala v dom.. ne vem. Strah me je kaj vse se lahko zgodi, sem bral o tej bolezni in zadeva ni prijetna, sploh za družinske člane. Moj cilj je, da se čimprej finančno osamosvojim, to bi rešilo precej skrbi, ampak ne vem kako bo.. nimam pojma.. in ta negotovost je največji problem, poleg teh dram, ki se jih moram iti na njen račun.

Najbolj zaskrbljujoče je to, da se mi občasno po zelo dolgem času zopet pojavljajo znaki depresije, brezupja, nemoči.. enaki občutki kot ko sem bil v črni luknji dvakrat.. samomorilskih misli zaenkrat ni, bom pa čisto iskreno povedal, da če bi mi zdaj nekdo rekel, da me jutri ne bo več.. ali pa da bi dobil diagnozo, da imam samo še nekaj mesecev življenja.. se sploh ne bi sekiral.. verjetno bi čutil celo olajšanje.

Moja največja še neizpolnjena želja je pa ta, da bi spoznal kakšno punco, s katero bi lahko delil tole sicer turbulentno življenje.. sorodno duši, s katero bi preživela kolikor časa nama bi še ostalo.. ampak žal ni nobenih znakov, da bi se to lahko zgodilo kaj kmalu. Ampak če sem že ravno iskren, je prav, da omenim še ta del.

Moral sem tole spravit ven iz sebe, tako ali drugače, čeprav že komaj gledam in moram ob 7h že vstati.. pišem že od 21h naprej, in to brez nekih pavz vmes.. 4 ure.. mirno lahko rečem, da je tole najdaljši blog, ki sem ga kdajkoli napisal.. hkrati pa najbolj iskren.. nisem sicer napisal vseh detajlov, ker potem bi verjetno pisal do 5h zjutraj, ampak glavnina je napisana.

Hvala za vašo pozornost.. če je kdo sploh tole prebral.

Lepo se (s)mejte!
Kristjan