Ko ti vse narobe gre…

Že kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega bloga in še dlje od tega, kar sem nazadnje jamral, ampak očitno je ponovno prišel tudi takšen dan. Pa da ne bo pomote, namen tega ni, da bi se komurkoli smilil, daleč od tega. Kdor je že prebiral moje bloge, ve, da so ti moj izpušni ventil, ko moram kaj spravit ven iz sebe. In praksa, ki jo ne manjka, mi potrjuje, da (vsaj zame) to deluje in mi pomaga.

V glavnem.. za popoln kontekst se moram vrniti malce v preteklost. Že tam nekje 2014 so se mi začeli pojavljati neki osnutki glede tega, kaj bi rad počel, kam bi se rad usmeril. Pred tem se nisem niti kaj dosti trudil, če se povsem iskren. Nekako mi je bilo vseeno. Življenje mi ni ravno dalo nekih jasnih znakov. Morda sem kriv tudi sam, kakorkoli že, vsekakor prevzemam svoj del odgovornosti. Ljudje so s precej manj naredili precej več, tako da izgovorov nimam.

Leta 2016 sem prvič imel sestavljeno neko konkretno ponudbo, ki sem jo tudi poslal naokrog, na skoraj 500 naslovov. Odziv ni bil bajno dober, je bil pa zadovoljiv, sploh za prvič in še posebej zato, ker nisem imel čisto nobenih referenc, to je bil popoln začetek iz ničle. Iz teh ponudb se je rodilo nekaj projektov. Kasneje se je začelo tudi sodelovanje z Ljudsko univerzo v Radovljici, kjer sem začel asistirati pri tečajih računalništva, leto dni kasneje pa smo dodali še individualne inštrukcije. Vse je izgledalo zelo obetavno, plani so se počasi začeli uresničevati.

Ampak ves ta čas od 2014 pa do danes ima eno ogromno lepotno napako – jaz nisem v te svoje cilje vlagal vse energije, ki bi jo lahko. Nekako sem vse jemal polovičarsko. Pa ne zato, ker ne bi želel ali ker me nebi zanimalo.. in ravno tu je problem – da niti sam ne vem zakaj. Tu pridemo do vprašanja za milijon evrov – zakaj? Čas ni problem, želja ni problem, ideje niso problem.. zakaj potem tičim skoraj na mestu že skoraj 10 let?

Da bi poskušal priti do dna, sem se v začetku 2022 odločil za naslednji korak – da poiščem pomoč. Več kot očitno je postalo, da meni samemu ne bo uspelo razvozlati te uganke. Nekaj napredka je vsekakor bilo v vseh teh letih, situacija, sploh psihološka, je bistveno boljša, kot pa je bila npr. leta 2014, ampak nekaj vseeno manjka. Zato sem poiskal pomoč v obliki psihoterapije. Žal nekih bistvenih prebojev še ni bilo, ampak to je proces, ne gre čez noč, tega se zavedam.

Ampak vseeno je bil dosežen nek napredek.. po letu dni copranja sem končno dokončal spletno stran in počasi končno v prakso spreminjam vsaj del idej, ki jih imam. Imel sem oz. še vedno imam načrt. Končno me je po zelo dolgem času preplavil optimizem. Sicer sem vedno bil optimist, vedno sem verjel, da mi lahko uspe, ampak ne na tak način. Potrebne so bile konkretne spremembe, ki še vedno niso v celoti vpeljane, ampak vseeno sem čutil to spremembo v sebi.

Potem se mi je pa vse to v samo nekaj dneh podrlo. V slabem tednu dni me je minil ves optimizem. Gremo po vrsti. Najprej sem po zelo dolgem času dobil nov projekt na področju fotografije, šlo je za fotografiranje apartmajev. Super, ane? Seveda, tudi jaz sem tako mislil. Ampak žal se je stranka izkazala za zelo neprijazno, celo nesramno.. ne bom šel v detajle, niso pomembni, ampak šlo je za takšen tip osebe, ki ti posesa vso voljo do življenja. Pripeljala me je do točke, kjer sem se odpovedal denarju, ker se nisem želel ukvarjati z njo. To vam pove vse, sploh tistim, ki me poznate in veste, da imam sicer zelo veliko potrpljenja.

Ampak to samo po sebi še ni bil problem, to bi že prežvečil in pozabil. Šlo je za verižno reakcijo. Nekaj dni pred tem sem bil na sestanku, da bi na Bledu čez poletje opravljal delo turističnega informatorja – program »Ask Me I'm Local«. Ampak sistem je takšen, da je na razpolago samo določeno število terminov, prijava pa preko Google koledarja. Kot nalašč so ta koledar objavili točno na tisti dan, ko sem fotografiral prej omenjene apartmaje in preden sem jaz prišel do tega koledarja, je bila večina terminov že zasedena. Pa je splavala po vodi še ta priložnost, ki sem se ji dejansko veselil, pa čeprav je popolnoma izven tega, kar sicer počnem in znam, torej tudi popolnoma izven moje cone udobja – nekaj novega pač. Ampak ok.. življenje teče dalje, imel sem še enega asa v rokavu.

Že nekaj časa sem pripravljal ponudbo, tako kot leta 2016, samo tokrat veliko bolj dodelano, s kar precej referencami, in tudi precej več naslovov.. ta ponudba je namreč romala na skoraj 1300 naslovov. Poslana je bila v roku treh dni, v začetku prejšnjega tedna. Pričakovanja niso sicer bila visoka, nisem pričakoval nekih čudežev, ampak bil sem pa precej optimističen. Žal sem doživel novo razočaranje. Nekaj povpraševanja je sicer bilo, mogoče celo kaj nastane iz tega, ampak tudi če bo, bodo to kakšni manjši oz. kratkotrajni projekti.. tako da ne bom lagal, sem kar precej razočaran. Očitno sem le imel malce večja pričakovanja.

Kot zadnji poskus, da se nekako dodatno aktiviram, sem poslal še nekaj mailov za prostovoljsko delo, žal tudi iz tega očitno ne bo nič. In zdaj pridemo do tistega dela, ko bom malce pojamral. Jaz si v preteklosti marsikaj lahko očitam, marsikaj sem naredil napačno.. marsikaj sem naredil, česar ne bi smel in marsičesa nisem naredil, kar bi moral. Vse te stvari so mi jasne. Šel sem od človeka, ki je bil 100% usmerjen v vse, kar večina moderne družbe vidi kot normalno – izobrazba, služba, družina itd.. klasika pač.. do vmesne »duhovne« faze, kjer sem v bistvu šel v obratno smer in se mi je upiralo skoraj vse, kar predstavlja moderna družba, do točke, kjer sem zdaj – nekje vmes. Poskušam loviti neko zdravo ravnotežje, ker če sem se česa naučil v zadnjih 10-15 letih, je to, da skrajnosti niso dobre.

Ampak če potegnem črto pod vse, enostavno ne razumem več kaj počnem narobe. Več kot očitno nekaj počnem narobe, ne želim se izgovarjati na družbo, na svet, na vesolje, na boga.. na karkoli pač že.. ne želim igrati žrtve. Ne želim se smiliti sam sebi, še manj pa komurkoli drugemu. Samo ne razumem pač kaj počnem narobe. Ok, vem za določene napake, ki jih počnem, nisem popolnoma slep, določene stvari so dokaj očitne, ampak kaj več lahko še storim? Naj postanem veren in začnem molit bogu? Kateremu bogu? Mogoče vesolju? Enostavno pride takšen moment, ko izgubiš še tisto malo volje, ki si jo imel. No, vsaj meni se to trenutno dogaja. Tale zadnja dva tedna sta bila polom po celi črti.

Je mogoče to znak? Sporočilo? Mi vesolje želi s tem nekaj povedati? V takšne stvari sem verjel v prej omenjeni fazi duhovnosti.. nisem verjel v naključja, ampak da se vse zgodi z razlogom. Ampak zadnje leta nisem več tako zelo prepričan v to. V bistvu sploh ne vem več v kaj naj verjamem. Rad bi vase, ampak potem, ko se ti v dobrem tednu poderejo vsi plani in želje, je zelo težko verjeti vase. Pa še enkrat ponavljam – jaz prevzemam svoj del odgovornosti. Zelo pogosto se sprašujem, kjer bi bil danes, če bi zadnjih 5 let v svoje cilje in želje vložil smo 4 ure na dan.. samo 4 ure, ne bi rabil več, vse, kar bi bilo več, bi bil samo bonus, češnja na torti.. kje bi danes bil? Ampak žal bo to ostal misterij.. se lahko še naprej sprašujem. Morda bi bila marsikatera moja želja že izpolnjena.. morda tudi ne.. morda bi bil na istem.. ne vem. Počutim se kot da vozim 5km/h na cesti, kjer je omejitev 100km/h. In imam vse, kar potrebujem.. čas.. ideje.. voljo.. opremo.. znanje.. vse nujno, nič ne manjka.

Vse skupaj je nadvse frustrirajoče. Ker imam cel kup vprašanj, a nobenega odgovora na vidiku. Rad bi verjel, da se bo nekako odprlo.. rad bi še naprej ostal optimist. Ampak če pogledam svoje življenje, ni nekih tehtnih razlogov za optimizem. Pa spet, ne želim se nikomur smilit, niti se smilim sam sebi, to so samo dejstva. Rojen sem v družino, kjer jih večino lahko samo pošljem v tri pisane marjetice.. je nekaj izjem, ostali so samo sebični manipulatorji za katere sem zapravil pol svojega življenja. In ta preteklost je bila v bistvu katalizator za vse.. vsi moji negativni in destruktivni vzorci izhajajo iz tega. Upam, da se čim prej razrešijo in bom končno osvobojen teh okov. Težko je o sebi imeti dobro mnenje, če tisti, ki so ti najbližje in ti pomenijo največ, nimajo kaj lepega in spodbudnega povedati o tebi. Ali pa te zavračajo.. in to na tak način, da ti skoraj 20 let dajejo lažno upanje, da jim nekaj pomeniš, na koncu pa izveš, da za njih nisi vreden niti, da te pes poščije. Ok, malce zdaj skačem sem in tja, ampak poanta je, da imam že tako grozne težave s samozavestjo, tale zadnji teden ni nič kaj pomagal pri tem, ravno obratno. Čez slab teden bom star 39 let.. samski.. nezaposlen.. finančno odvisen od drugih.. sam sebi ničvreden.

V letu 2022 sem želel narediti korak naprej.. ampak trenutno imam občutek, da sem storil dva koraka nazaj.

Lepo se (s)mejte!
Kristjan