Božična izpoved

Sicer je Božič uradno že mimo, ampak sem vseeno izbral takšen naslov.. zdi se mi pač primeren. Sprva nisem niti planiral, da bom do konca leta še kaj napisal, ker je moj prejšnji blog, moja izpoved, daleč najdaljši blog, kar sem jih kdaj koli napisal, ampak so me znova zasrbeli prsti.

Saj to je nekako moja tradicija, da konec leta vedno kaj napišem, žal pa večinoma ti blogi niso ravno pozitivni.. ker je december zame že od nekdaj zelo težak mesec.. in letošnji žal ni nobena izjema. Če izvzamem otroštvo, tam nekje do konca osnovne šole, lahko od takrat naprej na prste ene roke naštejem leta, ko mi december ni bil mučen. Zakaj? Če poenostavim – zato, ker mi predstavlja vse, česar nimam, pa bi rad imel. Pa vem, da nisem edini, ki mu december ni ravno preveč pri srcu.

Da je pa stvar še hujša, me je pa letos udarilo še malce bolj, kot pa prejšnje leta. Zadnjih nekaj let ni bilo tako zelo hudo, bolj ali manj sem samo čakal, da mine.. letos me je pa malce bolj stisnilo. Pa niti ne vem točno zakaj, ker se ni zgodilo nič specifičnega, kar bi lahko sprožilo. Je pa res, da se že nekaj mesecev v meni kuhajo in nabirajo ostanki in spomini iz preteklosti, pomešani s strahovi glede prihodnosti.. potem pa dodaš zraven še ščepec neuresničenih želja, pa dobiš recept za depresijo. Sicer situacija še ni prišla do točke, kjer bi zase dejal, da sem v depresiji in upam, da do tega tudi ne pride. Večinoma je bilo do zdaj vedno tako, da se je z začetkom novega leta stanje potem izboljšalo, pa računam, da bo tudi tokrat tako. Sicer težave s tem ne izginejo, žal, ampak vsaj ne nosim vsak dan tiste teže, ki zna biti zelo naporna. Že dolgo se mi namreč ni zgodilo, da bi me stisnilo do te mere, ko mi niti do kakšne družbe ni. Dostikrat je bilo obratno in sem v takšnih situacijah celo jaz iskal kakšno družbo.. da mi odvrne pozornost od vse te teže, pa četudi samo za nekaj ur.. tokrat pa dejansko želim biti sam.. čeprav, če sem povsem iskren, nisem prepričan, da je to najboljša ideja, ampak prepuščam se intuiciji.

Sledeči odstavek bo sicer več ali manj klišejski oz. se mi zdi, da se že celo večnost ponavlja iz leta v leto.. vsakič znova, ko se poslavlja staro leto in se bliža novo, ves optimističen verjamem, da naslednje leto bo pa »tisto« leto.. bo pa moje leto.. leto, ko se končno zgodi nek preboj.. ko se mi morda celo uresniči kakšna želja.. potem pa na koncu vsakič znova sedim pred računalnikom in tipkam isto stvar.. da mogoče bo pa naslednje leto »tisto«.. in točno to se zdaj dogaja.. leto 2022 ni bilo »tisto« leto, zato zdaj upam, da morda bo pa 2023 kaj drugače.. morda bom pa čez cirka 365 dni pisal drugačen blog, bolj vesel blog. Če mi nečesa ne manjka, je to upanje in optimizem.. čeprav se dostikrat sprašujem od kje sploh toliko optimizma in upanja.. po kateri logiki še nisem obupal? Ampak iz meni neznanega razloga še vedno upam.. še vedno verjamem, da se bo nekega dne zgodil tisti preboj. Čeprav moram pa priznati, da je tega optimizma trenutno malce manj.. ampak dokler obstaja, obstaja tudi upanje. Moram pač verjeti, da se je vse v preteklosti zgodilo z razlogom in da bom nekega dne v prihodnosti razumel vse in lahko rekel, da je bilo vredno potrpeti. Ampak hkrati si pa ne delam utvar, ker tole ni pravljica in v realnem svetu nima vsaka zgodba srečnega konca.

Dobra stvar je, da je, vsaj zaenkrat, vse v mojih rokah. Čeprav vedno pogosteje bi si želel kakšne pomoči.. ampak ne vem pa kakšne pomoči, ne vem v kakšni obliki in od koga.. od Boga? Vesolja? Druge višje sile? Pogosto sem v teh blogih že omenil, da je to zame terapija in da jih pišem zgolj zase, objavim pa pač zato, ker jih pač objavim.. ampak kaj pa če to sploh ni res? Kaj pa če so ti blogi v bistvu moji kriki na pomoč? Ker sem že obupan in ne vem več kaj naj še poskusim? Ne vem.. nimam odgovora na to. Iščem rešitve.. iščem odgovore.. dolgo časa sem mislil, da mi bo morda lastna družina nekega pomagala priti do odgovorov, čeprav se v preteklosti nismo najbolje razumeli.. nismo bili na isti valovni dolžini.. ampak zdaj je jasno, da od njih ne bo nobene pomoči. So šli vsak po svoje.. tako ali drugače.. moje opažanje zdaj je takšno, da se je vse vrtelo okrog njih, potem so šli pa vsak v svojo smer.. mojih »krikov« na pomoč ni slišal nihče od njih.

Ampak zdaj si nima smisla beliti glavo z njimi.. nimam si kaj očitat, čeprav bi marsikaj naredil drugače, če bi se lahko vrnil nazaj. Bolj pomembno mi je to, kaj je zdaj in kako bo šlo naprej. Spremembe so zaželene, celo nujne.. idej mi ne manjka, tudi optimizma, da mi lahko uspe, ampak samo pod pogojem, da vse to spravim v pogon.. ta del manjka, tukaj bijem največjo bitko.. bitko s samim seboj, z vsemi blokadami iz preteklosti.. brez tega se sploh ne bi več ukvarjal s preteklostjo, ampak žal vse blokade, vse travme, vse moje bitke izvirajo iz dogodkov iz preteklosti. In potem, hočeš nočeš, se moram ukvarjati s sranjem, ki so mi ga nasrali tisti, ki se jim zdaj sladko jebe zame.. ne vem kako drugače bi lahko to definiral. No.. kakorkoli že.. če koga zanima moja preteklost in ima preveč časa, naj si prebere moj prejšnji blog, tam je razloženo vse.

Kaj pa zdaj? Nič.. nekako bom preživotaril še preostanek tega leta, skril vse sranje, ki ga trenutno nosim v sebi in upal, da se čimprej megla dvigne in postane lažje. Še bolj bom pa upal na to, da v letu 2023 res odpravim mojo največjo blokado in spravim v pogon vse ideje, ki jih imam. Še najbolj bom pa vesel, če se v letu 2023 uresniči moja daleč največja želja.. da se končno pojavi tista posebna oseba, s katero bom lahko delil svoje življenje.. partnerka, punca, sorodna duša.. kakorkoli jo pač že želite poimenovati. Vem sicer, da to ni prioriteta, niti trenutno ne izpolnjujem vseh pogojev, da bi dolgoročno to lahko funkcioniralo.. najprej štal'ca pol pa krav'ca.. ampak to je pač moja največja želja. Ker če bi z zadnjih 20 letih izpostavil tista najsrečnejša, so bila to tista 4 leta, ko nisem bil samski. Sicer ni bilo vse idealno, ampak vseeno.. lepo je pač imeti ob sebi nekoga, s katerim se lahko odkrito pogovarjaš.. te podpira.. te ne obsoja.. te tudi skritizira, če je treba.. brcne v rit, vsaj  figurativno.. kakorkoli že.. to je moja največja želja. In vsako leto decembra si mislim pri sebi, da si želim samo to, da naslednji Božič ne bom več sam in osamljen.. za 2022 je ta vlak že odpeljal.. morda pa 2023.. živi bili pa videli.

Hvala za vašo pozornost in lepo se (s)mejte!
Kristjan